Prizemljitev

 Jah… krompir. Spet krompir. Za prizemljitev.

A sem že povedala, kako mi je kuhanje »odveč«?

Res, kuham, ker moram.

Ker rada jem (in to dobro jem).

Ker moje telo protestira ob vsaki “že pripravljeni hrani”.

In, no ja… ker se to pač dela.

Danes sem kuhala eno čorbo iz Fit akademije in sem lupila krompir.

Pa lupim in lupim… in dobim en hudo velik preblisk.

Tak res AHA moment.

Tako velik, da sem prav na glas rekla:

“Ja faaaak, ane?! Kako tega nisem dojela prej!?”

Tako, krompirjev AHA moment.

Medtem ko sem lupila, sem dojela, da je čas, da postavim bolj jasne meje

(posledica včerajšnjega telefonskega pogovora ).

Da ne bom več tiho, kadar me nekaj moti.

Da ne bom vedno tista, ki pomaga – pa potem šele kasneje ugotovi, da jo v resnici izkoriščajo.

Pa sem potem Alešu razlagala, da res ne vem, kaj imam s tem krompirjem.

Ker – moji prebliski so najbolj pogosti, ko lupim krompir.

Ne ko režem papriko ali korenje, ne ko pucam solato ali lupim čebulo.

Očitno je moj “portal resnice” povezan z nožkom in kupom olupljenih krompirjev.

In veš, ko sem vprašala ChatGPT (ja, zdaj imam že svojo svetovalko ),

če ima tale moj krompir kakšen simboličen pomen, sem dobila odgovor, ki je imel – smisel. Tako, malo za šalo in malo zares (ker je res čudno vse skupaj).

Krompir simbolizira prizemljitev (kar je, mimogrede, tema tega meseca).

Raste pod zemljo, v temi, in kljub temu nosi hranilnost, toplino in moč preživetja.

Je tih, skromen in trmast – ne išče svetlobe reflektorjev, pa vendar nahrani svet.

Ko ga lupim, v resnici luščim svoje plasti.

Tiste vsakdanje, utrujene plasti, ki pravijo:

»Moram.«

»Pa saj tako se dela.«

»Ne smem reči ne.«

Vsak olupljen krompir je kot majhen obred – z vsakim gibom nožka odložim del stare zaščite. Tiste predebele, ki so me dolgo držale v vlogi pridne, prijazne, vedno razumevajoče.

In zanimivo – moj duh se prebudi prav takrat, ko sem v telesu.

Ko ne razmišljam, ne analiziram, ampak preprosto sem.

Takrat se moja dušna in zemeljska “jaz” končno usedeta za isto mizo.

Ker šele, ko lupim krompir (očitno ), lahko moja duša reče:

»Hej, zdaj pa poslušaj … tole bi že zdavnaj mogla dojet.«

Morda je zato moj učitelj … čisto navaden krompir.

Tih, zanesljiv in vedno tam, da me prizemlji, ko sem spet malo preveč v oblakih.

A imaš tudi ti kak svoj “krompir”?

Tisti vsakdanji trenutek, ob katerem te udari najgloblja resnica?

P. S. Krompir gor ali dol – kuhanje mi je še vedno odveč.